Klen - Leuciscus cephalus cephalus

Klen - Leuciscus cephalus cephalusKlen ima vretenasto, valjasto telo, pokrito z velikimi, črno obrobljenimi luskami. Glava je ploščata, s širokim čelom in velikimi usti, ki so končna in imajo mesnate ustnice. Ustna odprtina sega do zadnje nosnice. Goltni zobje so dvoredni. Klen ima hrbet sivo zelene barve, boki so srebrni do zlato rumeni, trebuh je bel. Hrbtna in repna plavut sta temni, prsni sta temni z rdečkastim odtenkom, trebušni in predrepna pa so rdečkaste. Za klena je značilna izbočena predrepna plavut, po kateri se takoj loči od kleniča. Klen zraste povprečno 20-40 cm in doseže starost 7-10 let. Najstarejši ujeti primerki, ki so registrirani, so bili stari tudi 15-20 let. Največji ujeti primerki pa so dolgi 60 cm in težki 4 kg. Spolno dozori v 3.-4. letu starosti. Drsti se od aprila do junija. V tem času dobijo samci drstne bradavice po glavi in telesu. Drstišča si izberejo na plitvih prodiščih z močnim pretokom. Samica odloži 100.000-200.000 iker (45.000 iker/kg), ki se prilepijo na kamenje, koščke lesa ali na rastline in se po enem tednu izvalijo. Klen se hrani z vodnimi žuželkami in ličinkami, z mehkužci, ribjim ikrami in včasih tudi z rastlinami. Odrasli kleni so tudi ribojedi. Živi v jatah v tekočih vodah z zelo razgibanim dnom in bregovi ter z močnim pretokom. Pogosto ga najdemo tudi v večjih stoječih vodah, npr. v Bohinjskem in Cerkniškem jezeru. Vzdolž finske obale zahaja celo v somornico. Pozimi se seli v globlje predele rek in jezer, spomladi pa se vrača v plitvejše tokove.

Razširjenost:
Razširjen je v vodah vse Evrope, razen na severnem Škotskem, Irskem, Skandinaviji, v vardarskem in jadranskem porečju. Naselitveno območje sega čez Črno morje do zahodnih obal Kaspijskega morja. Pri nas je splošno razširjen v vseh rekah donavskega porečja. Sega v pas postrvi, lipana, mrene in ploščiča.

Ogroženost:
Klen je občutljiv za organsko onesnaženje in je ogrožen predvsem tam, kjer zaradi onesnaženja ali pa tudi zaradi regulacij pride do uničenja drstišč. V reguliranih vodah ni ustreznih prodišč. Varstvo klena je torej le v varovanju biotopa oziroma drstišč. Zavarovan je le z lovno mero in lovopustom.

Lipan - Thymallus thymallus

Lipan - Thymallus thymallusLipan je za postrvi precej neznačilna riba. Ima močno sploščen trup in izbočen hrbet z značilno, mavrično obarvano, dolgo in visoko hrbtno plavutjo. Glava lipanov je majhna z majhnimi nadstojnimi usti, ki imajo mehke ustnice. Telo je oranžno srebrne barve, pokrito pa je z dokaj velikimi luskami, ki so razporejene v ravnih vrstah. Po sprednjem delu telesa ima lipan razporejene manjše in manj kontrastne pike. Hrbet teh rib je zelenkasto rjave barve, trebuh pa srebrno rumen.Povprečno lipani zrasteje med 25 in 35 cm, izjemoma pa lahko dosežejo tudi do 63 cm in 6,7 kg. Spolno dozorijo v tretjem ali četrtem letu starosti, drstijo pa se marca in aprila na prodnatnem dnu. Samec z repno plavutjo skoplje v pesek jamico, kamor samica odloži od 3.000 do 6.000, izjemoma pa tudi do 10.000 iker.Osnovna hrana lipanov so vodne žuželke in žuželke, ki jih pobira z vodne površine, pa tudi razni talni nevretenčarji, ikrami in zarodom drugih rib. Lipan živi v čistih in hladnih delih rek, kjer je tok hiter, najdeno pa ga tudi v hladnih gorskih jezerih, kjer poleti temperatura vode ne preseže 20° C. V vodi mora biti tudi dovolj kisika, da bi v njej lipani uspevali. Po lipanu se imenuje tudi pas rek, ki se začne po postrvjem pasu.

Lipan - Thymallus thymallusRazširjenost:
Razširjen je v Angliji, južni Skandinaviji, v rekah, ki se izlivajo v Severno morje, v zgornjih pritokih Volge. V osrednji Evropi je razširjen v nekaterih rekah v Franciji, Nemčiji, severni Italiji in v nekaterih rekah donavskega porečja.

Ogroženost:
V Sloveniji ga je najti v zgornjem toku skoraj vseh rek, v zadnjih desetletjih je izginil le iz Mure. Edini razlog za dokaj stabilno populacijo lipanov je množično vlaganje mladic, ki jih vzgajajo v ribogojnicah nazaj v reke. V naravnem okolju ga najbolj ogroža onesnaževanje in regulacija vodotokov. Je izjemno zanimiva riba za športni ribolov, še posebej za muharjenje, povsod, kjer je dovoljen lov nanj pa je zavarovan z lovopustom, najmanjšo lovno mero, načinom ribolova in omejenim številom ujetih rib.

Potočna postrv - Salmo trutta m. fario

Potočna postrv - Salmo trutta m. farioPotočna postrv ima vretenast, bočno rahlo stisnjen trup. Glava je srednje velika, gobec sega nazaj čez zadnji očesni rob, usta so končna. Pri spolno zrelih samcih je spodnja čeljust kavljasto zakrivljena navzgor. Na ralniku so zobje, prav tako v čeljustih, na jeziku in na nebnicah. Hrbet je zelenkast do rjavkast, včasih skoraj črn, boki so svetlejši, rumeni do zlato rumeni, trebuh belkast. Po hrbtu ima črne pike, obrobljene s svetlim robom, po bokih pa so pike tudi rdeče in obrobljene belo ali svetlo modro. Mlade postrvi imajo 6-9 prečnih temnejših prog po bokih. Rob repne plavuti je pri mlajših ribah zarezan, pri starejših pa raven. Potočna postrv spolno dozori v 2., običajno pa v 3. letu starosti. Drsti se od oktobra do februarja na prodnatih predelih potokov. Samica odloži 1000-3000 precej velikih iker. Zraste do 50 cm, redki primerki so veliki tudi do 70 cm. Velikost osebkov je odvisna predvsem od razpoložljive količine hrane in od temperature vode. Odrasle ribe se hranijo pretežno z nevretenčarji in zračno hrano (žuželke, ki letajo nad vodo) in delno z ribami. Potočna postrv naseljuje vodotoke od hitro tekočih gorskih potokov do širokih nižinskih rečnih tokov.

Potočna postrv - Salmo trutta m. farioRazširjenost:
Potočna postrv je najštevilnejša in najbolj razširjena avtohtona vrsta postrvi v Evropi. Naseljena je tudi v Severni Ameriki, po drugih deželah severne poloble in v Centralni Afriki. Živi v rekah in jezerih do nadmorske višine 2500 m, izjemoma tudi više. Naseljuje vse slovenske vodotoke donavskega porečja od velikih rek do najmanjših potokov. V 20. stoletju so jo naselili tudi v porečje reke Soče.

Ogroženost:
Upadanje populacije potočne postrvi opazimo le lokalno, v vodah, kjer so pogosti pogini in stalno onesnaževanje ali pa so reke regulirane. Predpogoj za obstoj vrste je namreč življenjski prostor za vse stopnje razvoja, to pa so tolmuni, skrivališča ob brežinah, čisti pritoki za drstišča itd. Na populacijo potočne postrvi negativno vplivajo takšni posegi, zaradi katerih se spreminja vodostaj v rekah, da pozimi voda celo presahne, poleti pa se preveč segreje. Zaščitena je z lovopustom, lovno mero, dovoljenim številom uplenjenih kosov in z načinom ribolova. Najučinkovitejše varstvo pa je uspešna umetna vzreja, saj je sedanje stanje posledica zelo intenzivnega naseljevanja. Potočna postrv je ena najbolj priljubljenih športno ribolovnih rib.

Šarenka - Oncorhynchus mykiss

Šarenka - Oncorhynchus mykissŠarenka ima glavo in obliko trupa podobno potočni postrvi. Tudi odrasli samci so s svojo navzgor zasukano spodnjo čeljustjo podobni drugim postrvjim samcem. Barva telesa se do neke mere prilagaja barvi okolja, je lahko temnejša ali zelo svetla. Sicer pa je hrbet temnejši, sivo do rjavo zelenkast, boki so svetlejši, trebuh svetlo siv do belkast. Vzdolž pobočnice poteka od glave do repa rdeča proga, ki postane ob drsti čudovito mavrično obarvana in od tod tudi njeno angleško ime rainbow trout, kar pomeni mavrična postrv. Po vsem trupu in vseh plavutih ima posejane drobne črne pege. Šarenka spolno dozori v 2.-3. letu starosti. V svoji domovini se v času drsti seli iz morja v sladke vode ali pa preživi celo življenje v sladkih vodah. Pri nas pa tam, kjer se naravno razmnožuje, ostane celo življenje in se ne seli. V naravi se drsti od februarja do aprila, v ribogojnicah pa že decembra ali še prej (oktobra). Samica odloži 1600-2000 iker na kilogram telesne teže. Ikre so velike, v premeru merijo okoli 4,5 mm. Prehranjuje se tako kot ostale vrste postrvi, torej z drobnimi vodnimi nevretenčarji, žuželkami, ki letajo nad vodami, in z večjimi in manjšimi ribami. V svoji naravni domovini živi v jatah v večjih tolmunih in globljih predelih vodotokov. Pri nas naseljuje iste vode kot potočna postrv, prenese pa višje temperature in ni avtohtona vrsta ribe.

Razširjenost:
Prvotna domovina šarenke je Severna Amerika. Živi v rekah, ki se izlivajo v Tihi Ocean. Od naselitve v Evropi, kamor so jo leta 1880 naselili iz Kalifornije, se je razširila po vseh evropskih vodotokih. Tudi v Sloveniji, kamor so jo prinesli leta 1890, naseljuje skoraj vse vodotoke, njeno populacijo pa umetno vzdržujejo ribiči, ki jo stalno naseljujejo za športni ribolov. V številnih vodah, kamor jo ribiči vlagajo, se tudi razmnožuje. Zaenkrat pa nikjer ne predstavlja nobene nevarnosti oziroma konkurence drugim ribam.

Gospodarstvo:
Zaradi hitre rasti jo gojijo v ribogojnicah po vsej Sloveniji tako za vlaganje v športno ribolovne vode kot za prehrano ljudi. Med vsemi postrvjimi vrstami je pri nas gospodarsko najpomembnejša. Za športni ribolov je zanimiva zlasti zato, ker je zelo požrešna in prijema ob vsakem dnevnem času, poleg tega pa ni izbirčna za vabo.

Sulec - Hucho hucho

Sulec - Hucho huchoSulec je naša največja riba iz družine postrvi, trup je izrazito vretenast, glava je velika, gobec je zelo velik z močnimi zobmi. Hrbet je sivkasto zelen do sivkasto rjav, boki so svetlejši z bakreno bleščečim odtenkom, ki postane še izrazitejši pri samcih v času drsti in pri starejših osebkih. Trebuh je belkast do svetlo srebrno siv. Plavuti so svetle, umazano bele ali sivkaste. Hrbet in boki so posejani z redkimi in nepravilnimi črnimi pegami. Sulec spolno dozori v 4.-5. letu pri velikosti okoli 65-70 cm. Drsti se od oktobra do sredine februarja. V času drsti potujejo spolno zreli osebki v manjše pritoke, kjer se drstijo v parih na prodnatih tleh. Samica izkoplje z repno plavutjo jamo, kamor odloži ikre. Odrasli sulci so ribojedi, mladi pa se hranijo stalnimi nevretenčarji in z zarodom drugih rib, predvsem podustmi. Tam kjer je dovolj podusti, je bilo nekoč tudi zelo veliko sulcev, danes pa je zaradi številnih negativnih vplivov to stanje porušeno. Sulec že naseljuje predele vodotokov, kjer se končuje pas postrvi in se pričenja pas lipana, v tem pasu pa je vedno pogostejši, verjetno zaradi slabšanja življenjskih pogojev v drugih delih vodotokov. Mladi sulci živijo nekaj časa v manjših pritokih, in se medtem ko rastejo, selijo v večje vodotoke, kjer živijo njihovi roditelji.

Razširjenost:
Naselitveno območje sulca je donavsko porečje. V zadnjih 20-30 letih so ga naselili v nekatere vodotoke zahodne Evrope, vendar neuspešno. Naseljuje Savo Bohinjko in Savo, Savinjo, Ljubljanico s pritoki, Soro, Mirno, Dravo, Krko, Kolpo in njihove pritoke, v 60. letih pa je popolnoma izginil iz reke Mure.

Ogroženost:
V preteklih stoletjih je bil sulec ena najzanimivejših lovnih rib, zato so ga že v preteklosti preveč lovili. Poleg tega imajo negativen vpliv tudi zajezitvena jezera v zgornjih delih rek, kjer je bil sulec včasih najpogostejši. Slabšanje kakovosti vode ima večji negativni vpliv na sulca kot na vse druge vrste postrvi.
Najustreznejši varstveni ukrep je zavarovanje dela reke, kjer bi nemoteno živele odrasle živali, in pa zavarovanje drstišč. Sulec se namreč na drsti vznemiri že ob najmanjših premikih ob vodi. Kjer zavarovanje biotopa ni mogoče, je potrebno intenzivno vlaganje umetno vzrejenih rib. Pri nas je vzreja zelo uspešna, prav tako pa tudi v drugih deželah njegovega areala. Pomemben varstveni ukrep je tudi lovopust, najmanjša lovna mera in omejeno število uplenjenih kosov in načinov ribolova. Sulec je zelo zanimiva športno ribolovna riba.

2012. Ribiška družina Žiri
Download Joomla Templates